Gay Erotic Stories

Zdaj lepim kose. Ne, nisem šel jaz v ?repinje, nisem tako krhek. Ko me je postavil na hladno, me je zajelo malodušje. Ne dovolim si, da bi me taka re? potegnila pod vodo. Ždel sem, blodil in tuhtal v prazno. Moral nekaj ukreniti, da se izvle?em iz mu?nega, teže?ega spleena. Domislil sem se ruskih romanc, petih pesmi o ljubeznih in aferah, lo?itvah, razhodih, zgodbe o opustošenju in otožnosti, ki ga puš?ajo. Vedno so me zmeh?ale. Naj jih slišim zdaj, ko je zaudalo meni…

Poiskal sem predpotopne kasete iz globine predala in prisluhnil. Poslušal. Spet poslušal, si kakšno vrstico prevedel in videl, da se je vse že dogajalo drugim. Sicer ljudem, ki jih že davno ni ve?, in se bo tudi tistim, ki jih še nikjer ni. Kdo bi mi znal bolj prepri?ljivo povedati, da nisem nobena izjema, ne prvi ne zadnji, in da tako pride in da tako gre? Nih?e drug kot sorodna, slovanska duša. Ponekod se mi je zazdelo, kot da so cele pasaže pisane zame. In ?e sem takšne dele zlepil, sem lahko sestavil zgodbo, ki sem jo dal in dajem skozi.

Morda je princip homeopatski, namre? iti proti ve?jemu zlu z manjšim, ki povzro?a podobne u?inke, a je deloval. Pri podoživljanju sre?nih in grenikih trenutkov mi ni ni? odleglo, a bolj sprijaznjen sem le postal.

Pogled tvojih ?rnih o?i v srcu spomin je zbudil: odsev vseh izgúbljenih dni, jek sil, ki jih ?as je ugasíl.

S ?im ti podredil si me? Stojim pred teboj – brez besed. Rada, ?e zate le, vse znova za?ela bi spet.

Vem, da ne bom te nikdár smela poklícati – moj. Usoda te z njo za vsekdár v primež je zgrabila svoj.

Glávo pokonci držiš, ko greš po življenja poteh. A vidim, ?etudi mol?iš, trpkost v ?rnih o?eh.

Pred dvema dnevoma sem Vaska sre?al v mestu z njegovim fantom. Najprej sem ujel njegov pogled, nato njiju kot par. Bilo je zares nepri?akovano in obstal sem nemo?en in brez besed. Vse je hipno planilo skozme, od sladke zanesenosti do dolgih tednov teže, ki mi je legla na dušo in je tam kar bila in bila. Za delec sekunde, a dovolj, da sem to opazil jaz in da je to opazil on. Znašel se je hitreje, me pozdravil kot starega znanca in naju takoj predstavil: »To je moj Andrejko… to je Mirko«

Ko je rekel »moj Andrejko« ga je prijel ?ez rame. Bilo mi je za umreti. Ah, mali, ne veš kaj bi dal, da bi bil jaz na tvojem mestu. Saj tudi Vasko ne ve… In jaz sploh nisem pri pravi…

Andreja sem videl prvi?. Svetlook je. Bil je konec poletja in skozi mikico se je dobro videlo, da je lepo grajen. Dlan je imel toplo, stisk krepak. Videti je bil prijazen fant. Ni? nisem imel proti njemu.

Ko sva se z Vaskom še sre?evala, ga je popadlo, da bi naju z Andrejem seznanil. Jaz sem ostal brez besed in on si je premislil. Ker me Andrej zdaj ni gledal prav ni? zaprepadeno, sem razumel, da mu o meni ni ?rhnil. Kon?no so mi oživeli možgani. Povedal, da se z Vaskom poznava s Prul, kjer sva živela v sosednjih ulicah. Vasko je butnil, da bi šli na kavo. Andrej se je na narejeno nasmehnil in s prstom potrkal po displeju mobilnika, ki ga je v trenutku izvlekel iz žepa. »Drugi?,« sem vsko?il. »Okej, ampak res!«

Hvalabogu, Vaska je sre?ala pamet. V osnovi je dobrohoten ?lovek in ga v?asih zanese. Z menoj ga je že zaneslo – skoraj. Prekinil je z meno, ko mu je postalo jasno, da se utegne to zanj slabo kon?ati. Preden smo se poslovili, sem ulovil njegov pogled. Hotel sem preveriti, ali ga že lahko gledam v o?i. Videti je bil hladnokrven in stal je enako trdno kot takrat, ko sva se prvi? videla. Zelo dobro se je obvladoval, toda s pogledom se ni mogel in se verjetni niti ni hotel pretvarjati. Vse sem videl v njem. V nepopisno olajšanje mi je bilo, da smo se obrnili vsak v svojo smer in šli svojih poteh.

Joj, Vasko… ?im sem vedel, da me ve? ne gledata, me je zvilo. V o?i so mi stopile solze in imelo me je, da bi se naslonil na prvi zid, zakopal obraz v dlani in se zacmeril. Jebenti, Mirko, to ni normalno! Sredi belega dne in ljudi polne Ljubljane se boš cmeril kot pi?kica… Odvrtelo se ti je v mater božjo! Zelo na hitro sem si obrisal o?i v ramena in s pogledom uprtim v tla odhitel naprej in se skušal narediti nevidnega. Zgleda, da še nekaj ?asa ne bom zdrav.

»Pogled tvojih ?rnih o?i…« Temnolas in temook je. Ne, nima ?isto ?rnih o?i. Sram me je, da ne vem natan?no povedat, kakšne odtenka so. Kaj bi, dobivala sva se pono?i ali pri spuš?enih roletah.

A o?i sem opazil pri trenutek, ko sva se sre?ala. V njihovem pogledu je drznost, samozavest in o?arljivost. Pogled ima vedno osredoto?en, kar izdaja bistrega ?loveka in osebo, ki obvladuje položaj. Pa južni šarm, mešanica tople vljudnosti, pozornosti in porogljivosti, ki je vedno na preži. Verjetno je cincarskega rodu, ?eprav o tem nisva nikoli spregovorila niti besede. Podolgovatega obraza je, ozkega nosu, ozke brade. Kultiviran, urban in uspešen ?lovek je, vsaj pri poslih. Nalezljivega nasmeha, ki so ga vedno spremljajo hudomušne iskrice. Gre k štiridesetemu. ?elo se mu je že nekoliko povišalo, kar ga dela samo bolj moškega. Za tistih pet kilogramov, ki bi jih lahko snel, vedo samo tisti, ki so ga videli golega. Gredo na isti rovaš, še zlasti, ker je visok in jih skozi obleko ni opaziti.

Ko me je vprašal, ?e sem za seks, me ne bi mogel v bolj pravem trenutku. In ker je bil tak, kot so tisti moški, na katere se rad spomnim, torej za nekaj prstov višji in za nekaj let mlajši od mene, nisem premišljeval. Jasno sem rekel – ja. Kasneje mi je povedal, da sem mu bil takoj vše?, ker nisem motovilil tam, kjer je situacija jasna.

Dama v romanci poje : »Vem, da ne bom te nikdár smela poklícati – moj.« Tudi meni je bilo do prvega dne jasno, da ne gre zato, da bi Vasko postal – moj. Dale? od tega – šlo je za seks. Za seks z dobrim tipom, iz ?esar se sme pri?akovati, da bo dober tudi seks. Ko sva od mesta, kjer sva se dobila, hodila proti njegovemu stanovanju, sem ga vprašal za fanta. Odgovoril je, da ga ima. Malo zadrege sem ?util, ko je razlagal, da bo z mano sko?il v posteljo za njegovim hrbtom. Kdo bi se sicer s tem hvalil… Vendar, zakaj bi se jaz obremenjeval z njegovo nezvestobo in sploh z njegovim partnerstvom! Prav zato, kar dela, sva bila skupaj!

Kako je bilo to vse videti enostavno: kurbarija za šport in kratek ?as. ?im sva se v stanovanju drug drugega dotaknila, so šle stvari same svojo pot. Bilo je strastno, bilo je silno, tudi divje. Kljub temu, da sva bila tujca, sva bila sva popolnoma sproš?ena in prav tako popolnoma predana temu, kar se nama je dogajalo. Zdelo se mi je, da sva prelita z neznanim svetlim fluidom, ki naju je povezoval in usmerjal pri vsem, kar sva po?ela. Ni bil samo dober seks, bil ja poseben seks. Ko sva zaklju?ila, sva se stuširala in obsedela na balkonu. Razgovoril se je. Veliko je povedal, se mi marsi?em izpovedal. Kakšno zgodbo ima za seboj… Ljubi bog. Pospremil me je del poti. Ob slovesu sem ga poljubil na ustnice. Sredi no?i v Ljubljani s tem ne moreš nikogar zmotiti, vse spi trdno kot gorska vas.

Naslednje jutro me je v elektronskem predalu ?akalo sporo?ilce: »Mirko, spoznati te je bilo – uf. Se slišiva.« Jaz: »En zelo fajn fant si. Vše? mi je bil ob?utek, da seksava. Ne, da kdo koga poriva, ampak da seksava skupaj. To je bil lep ob?utek v?eraj in enako lep ob?utek je še danes.« Vasko: »Lepo se opisal. Tudi jaz sem imel isti ob?utek. Nisem mogel takoj zaspat. Moral sem spit en sadjevec. Se slišiva. Uživaj.«

Jaz sem se moral obvladovati, da mu nisem cel dan napisal ni?. Na najin seks in Vaska sem mislil dopoldne, popoldne in zve?er. Zato mu nisem napisal ni?, ker nisem hotel biti vsiljiv. Bal sem se, da ga s svojimi ob?utki prestrašim ali da se bo po?uti nadlegovanega; da ga bom odgnal. Na vso mo? sem si želel, da bi se ?im prej sept sešla. Da bi si tega želel tudi on. Da bi to on povedal.

Vasko naslednjo no?: »Ve?krat sem se me dnevom ujel, kako mislim na prejšnji ve?er. Ne sekiraj se, sem ?isto okej.« ?isto okej? ?e kdo napiše, da je ?isto okej, potem gotovo ni ?isto okej.

Tega takrat še nisem mogel vedeti. Meni je bilo vse videti tako vedro in krotko, enostavno in obetavno! Bil sem prevzet nad moškim – pa saj to ni bilo prvi?. Bilo je druga?e kot pri drugih, ker je bil Vasko druga?en od drugih. Upal sem na strastno razmerje in to je bilo to. Z moškim, ki je v vezi, so relacije jasne. Vsaj zdi se, da bi morale biti.

Ko sva se drugi? zmenila, sem komaj do?akal enajste zve?er. Šel sem se uredit v kopalnico in nato cel preostanek ve?era nisem vedel, kaj bi s seboj. Pospravljal sem stanovanje. Ko sem se zalotil, da vlagam službene papirje v fascikel z doma?imi položnicami, sem s takšnimi opravki raje prenehal. Na posteljo sem napel svežo rjuho, zamenjal brisa?e v kopalnici, pripravil prigrizke in dal v hladilnik pija?o, ?e bova kasneje posedela.

Ves to sem opravljal na pol mese?en. Ne, ob pri?akovanju drugih obiskov se mi to ne dogaja. Spontano so mi prihajale v misli podrobnosti najinega prvega ve?era: zdrsi z jezikom, poljubi, sapa na vratu, prsti na potni koži, prepleteni udi, napete mišice; slišal sem glasove, njegove in moje, ko naju je nosilo po razburkanem morju strasti proti ?erem orgazma. Slike, prisluhi in pri?uti so sem mi pojavljali v zavesti, ko sem se skušal zamotiti z razporejanjem pribora in pomite posode in s podobnimi rutinskimi opravki. Ko sem te izto?nice poprijel z razumom, so se mi odvrteli celi kosi filma najinega prvega sre?anja. Imelo me je, da bi si ti?a kar takoj vzel iz hla? in se olajšal, kot sem se mnogokrat v dneh, odkar sva se dobila. Seveda tega nisem storil. Pri?akoval sem Vaska živega in pravega, kar mi je polnilo glavo s pijanostjo in trebuh z mravljinci.

Kako me je odneslo v zrak, ko se je oglasil zvonec! Bil je to?en. V stanovanje je vstopil tiho. S sijo?imi o?mi. ?rnimi lasmi, v tanki, tesni ?rni jakni, ker je zgodnje poletje ravno prerezal hladen deževni dan. Vše? mi je, ?e se mora moški k poljubu nekoliko skloniti… Sladek je bil prvi poljub. Koliko pri?akovanja je izpovedal in koliko strasti napovedoval.

Bil je sveže obrit. Vonj njegove vodice po britju je bil zelo diskreten, svež in brez sladkobe. Pospravil sem v usta njegov uhelj, ga držal z zobmi in obdeloval z jezikom, dokler mu nisem do konca spustil zadrge na jakni. Ker se je od nepri?akovanega dražljaja zvijal, sem imel težko delo. Kon?no sem pod dlanmi za?util toploto njegove kože. Šel sem mu pod majico in z velikansko naslado potoval po njegovem hrbtu. Razprl sem prste na njegovih ple?ih in ga stisnil k sebi, kolikor sem ga mogel. Tako bi te imel in te nikoli ne spustil! Nato me je kar po?ez okoli života prijel on in me stisnil kot anakonda svoj plen. Gledal me je zviška, ki mu jih daje tisti osem ali deset centimetrov prednosti v višini. »Si me kaj pogrešal?« »Vprašaš!« »Jaz sem mislil nate vsak dan.« »Spusti me, ?e me no?eš zadaviti. In dokaži mi, da si mislil name.«

Res sem moral ?isto na plitvo dihati, dokler me je stikal. Ko me je izpustil in sem na polna plju?a potegnil vase zrak, mi je bilo kar žal, da me je izpustil. Vasko je moral biti v?asih športnik, ker take mo?i v rokah nima vsak. Na moj neumni poziv k dokazu mi je odgovoril z dolgimi in resnimi poljubi. »Zdaj verjamem,« in sem mu pomežiknil in mu z glavo mignil, da pojdiva v sobo.

Sezul si je ?evlje, obesil jakno na kavelj obešalnika in stopil za menoj. Med telesnimi ljubeznivostmi, ki jih namenjala drug drugemu, sva se slekla do spodnjic in se nato vsaj pol ure drug drugemu posve?ala na postelji. Bil je to paznik dotikanja, ?utenja in vzajemnega posve?anja. Napetost, ki je zrasla med nama, ki je kar trajala. Oba sva bila že potna od pri?akovanja. Izvil sem se iz njegovega objema in stopil k polici po pripravljene kondome in lubrikant. Spotoma sem odprl okno in ?ezenj potegnil zaveso. Ali je bilo v stanovanju vro?e zaradi visokih temperatur preteklih dni ali zaradi moje razburjenosti, me niti ni zanimalo.

Potem je šlo zares. Po?ela sva veliko, ne vedno nežno, vendar ves ?as s pogledom ali pozornostjo drug na drugem. On je bil neutruden, jaz neumoren, on nenasiten, jaz nepopustljiv. Njegov nalet je bil osupljiv. Dobil sem ob?utek, da zanj ni omejitev – jezdil je slo kakor pegaza, ki mu pripadata zemlja in nebo. Trajalo je, trajalo, a so bili ob?utki in užitki ob tem ves ?as sveži in novi kot studen?nica pri izviru. Pripeljal me je do roba bole?ine, ki je izhajala iz telesne iz?rpanosti. Ko sem kon?no pokazal znamenje šibkosti in ga prosil, da kon?ava, se mi je posvetil z neverjetno milino. Takšnega izraza in izkaza iskrene nežnosti si nisem znal predstavljati in verjetno me je z njim dokon?no pridobil. Z dotiki in obzirnimi objemi mi je pokazal, da me ceni. Preplavljala me je toplota. Želel je, da sem med njegovim kon?evanjem v njem. Že res, da je velik moški in zaresen moški, a s poplavo sperme, ki je zalila njegove prsi in trebuh, me je le osupnil. Ko se je po orgazmu njegovo telo sprostilo, sem se umaknil iz njega Odložil sem njegovo nogo z ramena. Iztegnil se je in jo pri tem spustil na tla ob posteljo. Zajahal sem njegovo koleno in prijel svojo zadevo v svoje roke. Nisem rabil dolgo, saj sem bil od doživetega in pogleda nanj, ki se ga prepri?al, naj obleži, kjer je bil, že ?isto blizu devetim nebesom. Kon?al sem po njegovi nogi in po tleh.

Nato sem se spustil k njemu, ga poljubil na rob ustnic, in še enkrat in še enkrat. Prijel me je z notranjim delom komolca za vrat in pritegnil k sebi. Nežno. Z licem ob licu sva nato preživljala skupne trenutke blaženosti. »Mirko…« Nato je bilo, kot da zbira besede. »Ni? ti ni treba re?i. Bodi, kakor si.« »Uživam…« je šepnil.

Opazil sem, da je že zdrknil v stanje med zavestjo in dremežem. Bil je ganljiv, ker se je trudil pogovarjati z menoj, pa niso bili njegovi odzivi skladni niti s tem, kar sem rekel, in niti s tem, kar je sam vprašal. Ker mi položaj ni ustrezal, sem se dvignil in se po turško usedel k njegovim kolenom. Moj premik ga je nekoliko zdramil. Skozi koprene spanca mi je govoril: »Samo malo. Samo petnajst minut. Ne smem zaspati. Moram domov, zjutraj grem na pot…« »Seveda… Seveda…«

Utrujenost ga je premagala tako na naglo, da se ni niti dobro namestil na posteljo. Noge so mu od srede me? segale ?ez rob, pa seveda nisem ima srca, da bi ga dramil in na silo osre?eval s premeš?anjem ali dopovedovanjem, kako naj leži. Raje sem ga gledal… Kakšen moški! S prsti sem drsel po njegovi nogi od narta, ?ez piš?al in me?a do kolena, nato naprej navzgor do dimelj. Tam je skupaj z njim spala njegova moškost. Šele sedaj, v mirujo?em stanju, sem dojel, koliko ga je skupaj. Zdaj mi je postalo bolj jasno, zakaj me je tako iz?rpal. Mišice so se mu na nogah jasno izrisovale. Ko je ležal na hrbtu, ko je tisti višek ob pasu izginil neznano kam. Gol in ves bisern v šibki svetlobi, ki je lila skozi odprta vrata spalnice, je bil videti kot zmagoviti anti?ni atlet. Danes so takšne postave deseterobojci… Potem sem se dotaknil palca na nogi. Drugi prst je imel daljši od ostalih – spomnil sem se, da je bil to grški lepotni ideal, ki je ostal ovekove?en na kipih. Jaz sem ga imel pred seboj… Pogladil sem ga po nohtu na palcu. Nohte in prste je imel urejene. Zelo osebna zadeva, ki pove marsikaj o ?loveku, njegovem odnosu do sebe in sveta.

Še in še sem nežno drsel z dlanjo po njegovih nogah in užival v otipu in hrsketu dlake, ob konturah mišic pod prsti in ob preprostem dejstvu, da ga smem gledati, ali bolje re?eno, zreti vanj. ?as ni obstajal, s pozornostjo sem bil potopljen vanj, božal sem ga in poslušal dihanje globoko spe?ega. Ja, zamaknjen sem bil in sre?en, kar me je bilo.

Cerkve v mestu so se spet tekmovale, katera bo jasneje in glasneje odbila polno uro. Prisluhnil sem: tri. Povezal sem glasno bitje cerkvenih ur in dejstvo, da me je za?elo hladiti, z odprtim oknom. Ker se mi je že hotelo dremati, sem zbral mo?, se vzdignil in stopil zapret okno. Odmaknil sem zaveso, da bi lahko osvobodil okensko krilo, in obstal. Park pod stolpnico, ki sem ga gledal sto in stokrat, je bil ?isto druga?en. Veter, ki je odpihnil oblake, je kodral krošnje dreves, ki jih gledam od zgoraj. Valovale so kot gladina vznemirjenega morja. No? je bila nenavadno temna in celo v mestu so se na nebu jasno svetile zveze. Za?aran sem gledal, ker je tam vsak dan, pa nisem še nikoli tákega in takó videl. Slišal sem tišino in v njej sunke vetra, ki mu ni bilo prav, da se mu kaj postavlja na pot. Videl sem valovanje ne?esa, kar ni nikoli valovalo, in nebesno temo, ki je bila kljub razsvetljavi ?rna, pa vseeno po svodu neba obilno presuta s srebrnim in zlatim drobirjem, za katerega ljudje iz davnine sem verjamejo, da nosi v sebi zapisano usodo. Mirko, stvari so tako jasne, preproste in blizu … ?e ti jih je dano videti. Vidiš jih, ko se ti duša odpre. Milo se mi je storilo.

Zaprl sem okno, spustil rolo do treh ?etrtin, stopil na straniš?e in se vrnil k Vasku. Ta je še vedno ležal na hrbtu, prav tako, kot je bil zaspal. Legel sem k njemu in se namestil tako, da sem ga od strani gledal v obraz in mu z obema dlanema objel ramo. Gledal sem v profil njegovega obraza. O?i so se mi zapirale, a se snu nisem želel takoj predati. Ko so se mi veke zaprle, sem videl zvezde z neba. Ko sem se tega zavedel, sem spet odprl o?i in v pridušeni svetlobi gledal Vaskovo lice. Spet o?i skupaj, spet tema in zvezde, pa Vasko… . Kakšno sanjsko lebdenje in plavanje med zemljo in nebom, realnostjo in utvaro, budnostjo in snom.

Kako živo se nanje spomnim na tisto ?arobno stanje, ko poslušam: ???? ?????? ?????? ?? ????????, ??????? ? ??????? ??????? ??????. ?????? ?? ????, ?????? ?? ???? ?????? ? ? ?????? ????.

No? spuš?a sence po celem širjavju, sre?a in radost – razliti v opoj. Zvezde na nebu, zvezde na morju, zvezde še v srcu nocoj.

Prav tako je bilo: zvezde v duši. »Koliko je že ura!«

Ko se je Vasko dvignil v sede?i položaj, sem se prebudil tudi jaz. Malo izgubljeno se je oziral okoli sebe. »Ni sile, šele dani se,« se mu rekel, ko sem dojel, da je bude?i se dan že narisal reže med letvicami rolet. Rolet nikoli ne spustim do konca, ne maram ob?utka, da se zbujam v grobnici. Dvignil sem se toliko, da sem lahko vzel uro z no?ne omarice. »Dvajset do petih.« »Iti moram.« »Vem. Si povedal, preden si zaspal.« »Kako sem zaspal…« » Lepo zaspal in spal.« Zlezel sem k njemu in ga poljubil na lice. »Pojdi zdaj, ?e moraš. Ker moraš.« Na hitro se je stuširal in oblekel. Gledal sem ga brez besed. Ob slovesu sem mu rekel: »Vasko, jaz bi te imel. Za skozi.«

Nasmehnil se mi je, me toplo pogledal v o?i, me poljubil in odšel. Ni uporabil dvigala, šel je po stopnicah. Stal sem med priprtimi vrati in vlekel na ušesa gube?i se topot, ki se je kon?al z lopom vrat, ki jih z vedno enakim zvokom zaloputne zapiralni mehanizem. Zdaj je res odšel iz mojega sveta v tistega, ki mu pripada.

Odtaval sem v posteljo. Preden sem legel, sem si nastavil budilko, ker je bil delovni dan in sem moral v službo. Za dve uri utonil v globok spanec. Ob zvonenju ure mi ni bilo težko vstati. Dvignil sem rolo in odprl okno. Jutro se je kopalo v soncu, ki je bleš?alo z umitega neba. Veter se je izpihal, jutro je bilo mirno, krošnje v parku pod menoj so mirovale. Ni bilo pravlji?no kot pono?i, a je bilo vseeno prazni?no, nedeljsko, ni? podobno navadnemu jutru navadnega delovnega dne. V sebi sem bil še vedno globoko za?aran od no?i.

Cel dan sem se po?util, kot da hodim nekaj prstov nad tlemi. Ni? se me ni dotaknilo, za vse mi je bilo vseeno, z levo roko sem pospravljal z mize rutinske zadeve in ?e me je kdo ogovoril, sem po nekaj stavkih izgubil nit. Kdo danes to opazi! Vsi se samo izpovedujejo ali pritožujejo, ni?e se zares ne pogovarja, povsod sam jaz, jaz, jaz. Mar mi je bilo za vse in zato sem imel v sebi ljubi mir.

Z mislimi in telesom me je vleklo drugam. Ve?krat sem stopil k oknu, da bi preveril, ali sonce še tako jasno sije, ali je nebo še tako modro, drevesa zelena in gore na obzorju še tako bele, ko so bile zjutraj, ko sem se peljal v službo. Želel sem si biti drugje, nekje v naravi, ki sem jo pono?i videl na tako druga?en na?in. Želel sem si zraka – in, jasno, želel sem si Vaska. Na kar koli iz minule no?i, sem se spomnil, vse mi je godilo. Ob?utki v meni so vrtin?ili po?asi, nasladno, kot bi mešal gosto, diše?o staljeno ?okolado. Kadar sem zaprl o?i, sem ga videl pred seboj. Videl sem njegov obraz, pogled, nasmeh. Ob?util njegove roke. Srce mi za?elo biti, dihal sem hitreje.

Proti ve?eru, ko sem prišel domov in se je svet okoli mene umiril, sem ugotovil ?udno stvar: kadarkoli sem mislil nanj, sem dihal s polnimi plju?i. Dobro se poznam: mislit znam z glavo in vem, da se misli lahko vzamejo od bogvekod in poniknejo kdovekam, vmes pa se su?ejo tam zgoraj, nekje nad višino nosnic. Vem, marsikdaj se mi je že kdo naselil v mislih in nekaj ?asa ni hotel ven. Misliti znam s ti?em – njegove misli so preproste, a so usmerile mnog moj korak Mislit znam z obema z obema centroma pobud hkrati, kar niti ni redko in je vznemirljivo, razburljivo. Poznam zatreskanost, ko cel, od pete do glave, gorim v ognju navdušenja. Bil sem že zaljubljen tako, da me je od zgoraj preplavljala inspiracija in so iz mene prihajala stvari, za katere nisem vedel da jih imam v sebi. Poznam tudi misti?ne ?arovnije odnosov med dvema, ko komunikacija te?e brez izgovorjenih besed, ko oba hkrati govorita iste besede in stavke, ali ko se med aktom kar sami, v istem hipu sprožijo in odživijo orgazmi. Vem, kaj je pretakanje lave po hrbtenici in presipanje žerjavice po trebuhu. A da bi nekoga ?util tako kot Vaska – to je bil novo, povsem novo. Imel se ga tu notri, dihal sem ga, prsi so se širile na neznan na?in. Sedel sem k ra?unalniku in mu napisal: »Vasko, cel dan sam malo premaknjen. Že veš, zakaj. To je bil nenavaden seks. Dogajalo se je nekaj, kar mi ne gre v noben koncept.«

Odgovoril mi je: »Ne govori mi. Ugotavljaš, da je šlo za seks. Zame je bilo to making love. Ne vem, ali se to da prevesti v slovenš?ino. Ne me narobe razumet, nimam nobenih ambicij ali iluzij.«

Z odgovorom me je presenetil V resnici mi je bilo v olajšanje, da so presežni ob?utki zajeli oba. ?lovek si lahko marsikaj umisli, lahko bi se vse odvijalo le v moji glavi. Konec koncev morda Vsako z vsakim seksal na tak na?in… Odpisal sem mu: »Ljubljenje je verjetno najbližji pojem. Ni? te ne razumem narobe. Mislim, da sva že oba toliko stara in da stoji vsak od naju trdno na svojih nogah, da naju to ne bo vrglo iz tira. Ob?utki s teboj nekaj posebnega in izjemnega. Rekel bi ?udežnega, a ne bi bil rad pateti?en. Ni šlo za golo izživljanje strasti in iskanje užitka. Šlo je za komunikacijo med nama. Jasno sem ob?util, da je bila ena od ravni te komunikacije medsebojno spoštovanje. Zelo težko ti to pišem, ker tega z drugimi ne doživljam. Bolj tržem iz sebe kot pišem, ker za te ob?utke ne poznam besed. Verjetno ne ti ne jaz nisva ?isto po standardu in verjetno je bilo tudi najino sre?anje malo iz standarda.«

Odpisal je: »?e sva izven lokalnih standardov, ni slabo. Saj veš, kakšni so. Neverjetno, kako lahko ?lovek v nekaj urah pridobi zaupanje v drugega.«

Tu je zadel žebljico na glavico. Zaupanje. Ja, vanj sem imel polno zaupanje – in ga imam še danes. Ko sva se prvi ve?er pogovarjala, se mi je neverjetno odprl – o?itno sem tudi jaz njemu zbujal zaupanje. Veliko je govoril in jaz sem natan?no poslušal. Nekaj je kliknilo med nama. V ni?emer se mi ni zdel narejen, ni pretiraval, njegovo govorjenje ni bilo igra?kanje, delanje vtisa, napihovanje, slikanje v mavri?nih lu?eh. Govoril je o sebi. Poro?al je, kako je živel, o tem, kako se mu je vse postavilo na glavo in kako je za?el na novo in iz ni?. O ob?utkih, slabi vesti, krizah, pametnih in nespametnih odlo?itvah. Doživetjih. Tako reko? srce na krožniku: glej, to sem jaz. Verodostojen je bil. Bil je on. Kakor je stvar absurdna, je tudi resni?na: dobila sva se zaradi kurbarije, a vendar sem ga dojel kot ?loveka s ?isto dušo. Kako je to mogo?e? Marsi?esa med nama nisem razumel.

Zve?er sem se premetaval v postelji in nisem mogel zaspati. Tedaj me je presvetlilo: to, da sem dihal na vsa plju?a, da sem Vaska ?util v prsih ni ni? drugega kot – srce. Tisto srce, za katerega se govori, da je sedež ?ustev in bivališ?e duše. Ljubi bog, ali je mogo?e, da sem na svetu že toliko ?asa in nisem še nikogar nosil zares v srcu? Ne, prav zares: nikogar nisem še fizi?no, povsem fizi?no ob?util v prsih tako kot njega. Od razburjenja sem se povsem predramil in vstal.

Stopil sem na balkon, se z obema rokama prijel za ograjo in gledal na ulico, kjer so vozili avtomobili in hiteli zapozneli meš?ani. Gledal sem postave v lu?i cestnih svetilk in njihove obrise v vozilih. Eden od teh sem, živim kot drugi, delam kot drugi, seksam kot drugi – pa vendar: kako je mogo?e, da nisem vedel za lastno srce? Kar poten sem postal od ?udnega.

Saj dotlej nisem bil brez?uten! Poznal sem ?ustva, nisem se samo zatreskaval, tudi zaljubil sem, zelo resno in mo?no, ko ni bilo na svetu ni?esar razen naju. Doživel vse sorte. Se odljubljal, spoznaval takšne in druga?ne plati odnosov in zvez. Nikoli se nisem z ljudmi okoriš?al, jih uporabljal ali sebi?no odslavljal. Imam vest in njen glas slišim, kadar mi je to ljubo in kadar mi ni. A vendar: zakaj nisem pred Vaskom nikogar ob?util v srcu? Gledal sem v mestne no?ne lu?i in iskal odgovor. Vse, kar sem lahko domislil, je bilo to, da sem razumski ?lovek in da sta doslej imela pri meni glavno besedo premislek in volja, ki sta srce izklju?ila iz igre. Dogajalo se mi je tisto, kar sem si želel. Ezoteriki bi rekli, da sem si svojo karmo izbral sam.

Kakšna zmešnjava! Kdo je potem usklajeval in povezoval mojo razumsko z nagonsko, živalsko polovico? O?itno ne ?ustva iz srca, ampak vest… Tisti notranji nadzornik, ki prišepetava, kaj je prav in kaj ni. Nikoli ne bom vedel, ali je ta eti?ni princip privzgojen ali gre za prirojen, notranji glas. Vsekakor je vest racionalna; sem zato šel skozi življenje mirnejše, brez kapitalnih neumnosti, ker je bdel nad mano racio in me odvra?al od nesmiselnih ali destruktivnih dejanj, ki jih ljudje delajo, kadar vajeti vzamejo v roke ?ustva? Šel sem v kuhinjo in si nalil kozarec rde?ega vina, potreboval sem nekaj, kar me bo raztreslo in otopilo.

Ko sem se spet ulegel na posteljo, sem si položil roke na prsi in notri ?util Vaska. Ob?util sem tisto srce, ki ni ?rpalka za kri temve? sedež ?ustev. Tako presneto novo je bila to ?ustvo… Nenadoma sem se za?util kot celota, kot cel: glava, prsi, dimlje. Razum, ?ustva, sla! Kar v hipu sem bil v ognju. Zgrabil sem z desnico za ti?a in z levico po?ival na prstih kot na nekakšni na novo prebujeni erogeni coni, in po minutki, dveh kon?al. Sla je bila potolažena, prsi je pa še vedno zalivala toplota. Ja, ta sr?ni nemir bi utešila samo Vaskova družba. Srce mi je igralo… Moje duša je bila polna… Mirko, še pesnike boš za?el razumeti. Ja, ja, takrat sem še vedno lebdel malo nad zemljo. Kot v sre?ni romanci:

? ????? ?????, ???? ???? ????? ??????? ??? ?????, ?????-?? ????? ????????. ???????? ???, ??? ??? ? ????? ????????, ? ????? ?????? ??????? ?? ????. … ? ????? ?????, ? ?????? ? ???, ???????? ????? ??? ? ????????, ? ???????. ??????? ??????? ???? ????????? ????. ?, ???? ? ??????? ? ????? ?? ???????????…

Vlak peljal je domov, prevzeta v dno srca, v duši negotova slutnja nove sre?e… Ste gledali tak nežno me, ljube?e, pozornost vaša bila je zame vsa. … Vlak peljal je domov, v mislih mojih – vi, nemirno misel tavala je in blodila. Je dremež sladki mi legel na o?i, o, da nikoli ve? se ne bi prebudila.

Mislil sem nanj, tonil v polsen in zaspal.

Bila je sobota, ?as okoli poldneva, ko mi je poslal sporo?ilo na mobilni telefon. Šele dobro sem se zvlekel iz postelje, ker sem imel v na?rtu leno in brezdelno soboto. Poklical sem ga nazaj in v nekaj stavkih sva bila dogovorjena. Prišel bo! Bil v spodnji majici, v kateri sem spal, imel sem še napol zlepljene o?i, niti kafetiere še nisem postavil na plin. Moral sem se podvizati, da sem za silo spravil v red stanovanje in sebe. V manj kot pol ure je pozvonil.

Ko je vstopil, sem bi iz sebe. Malo zaradi hitenja, mnogo bolj zaradi njega. Odložil je k steni, ker je imel v rokah. Brez besed sva se objela in nekaj brez?asnih trenutkov obstala mirno prilepljena drug k drugemu. Vsrkaval sem toploto njegovega telesa in srce mi je igralo od sladke bližine. Pod dlanmi sem ?util širjenje in upadanje njegovega prsnega koša; globoko je dihal, ker je do mojega nadstropje spet prišel peš. Glavo sem imel prislonjeno k njegovemu licu v ušesu ?util utripanje žile na njegovem vratu. Za ovratnik moje srajce se je lovila njegova izdihana sapa. Pri meni je bil! Tako živ je bil! Poleg resni?nega veselja sem ob?util nenavadno pripadnost in predanost temu ?loveku. Tisti del Vaska, ki sem ga nosil v prsih, se je povezal z njegovo fizi?no resni?nostjo. Vstopil je vame, prežet sem bil z njim.

Nato se je z zgornjim delom telesa toliko odmaknil od mene, da me je lahko pogledal. Še vedno sva se stikala v bokih. Jaz sem ga držal ?ez ledja, on mene za ramena. Kakšno globinska zadoš?enje je, ko se ti ud napenja in ko prav z njim ?utiš, da se za zadrgo moškega, s katerim se objemaš, dogaja enako! Ob tem sva se s pogledi potopila drug v drugega. Toplo in prijazno mi je segal v dušo. Temnina šarenic me je vznemirjala, poudarjeno lesketajo?a se belina zrkel mi je govorila, kaj ?uti do mene on. Jasno, da so sledili poljubi. Ko sva se jih za silo naužila, sem ga iz temne predsobe za roko potegnil v sobo. V o?i mi je udarila svetloba dneva.

Pohitel sem spuš?at roleta, da bi ne bil v opreko stanovalcem v sosednji stavbi – zaves ne maram. Pri drugem oknu sem mi je zalomilo. O?itno sem bil zaradi nestpnosti preve? odlo?en in rolo se je že pri vrhu zataknil. Poskušal sem zlepa in zgrda. Ni?. Mamka iz stolpnice na drugi strani ceste je že slonela na oknu in radovedno gledala, od kod ropot. Loteval se me je bes. Vasko me je od zadaj mirno prijel za ramena in me potegnil stran od okna. »Pusti, bom jaz.« Odprl je okno, segel z roko do letvic, nežno levo-desno, gor in dol, pa je bil rolo spuš?en. »Od kod to znaš?« »Od Andreja. Od o?eta je prevzel roletarstvo.« »A?« Za hip pomol?al, ker me je omenjanje Andreja zmedlo. Hitro sem se znašel in pristavil: »Dober biznis. Ta hudi? se nikoli ne neha kvariti.« Nasmehnil se mi je. »Ker nisi naro?il pri pravi firmi. Bi moral pri Andreju.« Pri tem mi je pomežiknil.

Kaj je zdaj to? Najprej me je spravil v slabo voljo rolo, zdaj sem ob?util novo nelagodje. Saj res, s kakšno lahkoto sem odmislil njegovega fanta. Kako Vasko sploh funkcionira? Naslonil sem se z zadnjico na komodo in gledal svojega ljubimca, ki je zapiral okno in mirno govoril: »Res obvlada in zelo je delaven. V dveh letih je firmo postavil na noge in jo potegnil iz dolgov. Njegovega starega je kap, zapustil je hipoteko in samo sranje.« Ko se je obrnil in videl, kako slonim, se je pri oknu v enak položaj spustil še on. Za hip je zavladala tišina. »Vasko, a ti ljubiš Andreja?« »Rad ga imam. Zelo ga imam rad. On se je odlo?il zame in za?el sem živet z njim. Zelo na hitro, hitreje, kot sem si mislil.« Pogledal me je bolj natan?no v o?i in previdno vprašal: »Ti ni kaj prav?« »Prav mi je, Vasko, vse mi je prav.«

V resnici mi seveda ni bilo prav. Ni mi bilo jasno, zakaj ska?e okoli z drugimi moškimi, a ob tem o svojem fantu govori pohvalno in l